Ξ December 30th, 2006 | → 3 Comments | ∇ Zabava |
…kot vsako leto. Tokrat gremo na dolenjski konec. Upam, da se čez kakšno urico ali pa dve odpravimo. Novoletne žurke so ena taka posebna kategorija žurk. Načeloma so vsi veseli, ponavadi se delajo tudi seznami v stilu “z novim letom preneham s kajenjem”; “z novim letom bom na faksu popravil stare grehe”, itd. Te obljube se 1.januarja v mačkasti glavi hitro porazgubijo (vsaj pri meni je tako). Eh, pa nič za to. Kakšno besedo več o novem letu pa po novem. Ko bom postal boljši bloger :):)
Ξ December 29th, 2006 | → 0 Comments | ∇ Muzick |
Poleg dolgočasnih opisov mojega vsakdana bom nekaj spletnega prostora namenil tudi glasbi, oziroma zame pomembnim skupinam in posameznikom. Prvi bo nekoliko bolj faktografski opis prekmalu umrlega Jeffa Buckleya. V prihodnosti mogoče sledi še recenzija dveh njegovih plošč. Mogoče…
Dejstva:
Jeff Buckley (polno ime Jeffrey Scott Buckley) je bil ameriški pisec pesmi in pevec, ki se je rodil 17. novembra 1966, umrl pa je 29. maja 1997. Njegov glas je obsegal štiri oktave, kritiki pa so ga po izidu prvenca Grace označili kot enega najbolj obetavnih glasbenikov svoje generacije. Umrl je na vrhuncu svoje popularnosti, star le 30 let, ko je utonil v nočnem plavanju v pritoku reke Mississippi.
Grace:
Leta 1994 je izdal svoj edini pravi studijski album Grace. Prodaja albuma je bila sprva zelo slaba, vendar je Buckley požel mnogo spoštovanja med starejšimi kolegi (Thom Yorke, Jimmy Page, Robert Plant, Bob Dylan, Elton John, itd.) in med glasbenimi kritiki. Na albumu lahko najdemo priredbo Nine Simone Lilac Wine, priredbo pesmi Leonarda Cohena Hallejujah. Po albumu je sledila turneja, katere posnetki so zbrani na posthumno izdanih ploščah Mystery white boy in Live a l’Olympia. Buckley se je po končani turneji odpravil še na solo turnejo, kjer je pod različnimi imeni in psevdonimi nastopal v kavarnah in manjših klubih.
Smrt:
Po končani turneji se je Jeff s skupino lotil ustvarjanja novega albuma My Sweetheart the Drunk. Album je bil praktično posnet, a Jeffu ni bil všeč, zato je odšel v Memphis, kjer je na svoj snemalnik posnel nekaj pesmi. 29. maja 1997 je letalo s spremljevalno skupino pristalo na letališču, Jeff pa je s prijateljem odšel do reke na nočno plavanje. Potem, ko je njegov prijatelj odmaknil radio in kitaro, da ju ne bi dosegla voda, je Jeffa izgubil izpred oči. Takoj je bila organizirana reševalna akcija, ki žal ni obrodila sadov. Jeffovo truplo je na obrežju pet dni kasneje našel neki turist. Pojavila so se ugibanja o tem, da je Jeff storil samomor, ali pa je za smrt bila kriva prevelika količina mamil. Obdukcija je pokazala, da v Jeffovem telesu ni bilo sledov prepovedanih drog, njegovo duševno stanje pa naj bi bilo povsem normalno. Najbolj verjetna je uradna različica, ki pravi, da je Jeffova smrt posledica tragične nesreče.
Diskografija >>
Več:
Izjemen glasbenik, ki je odšel prekmalu. Žal…
…it’s my time coming, I’m not afraid, afraid to die…(Grace)
Po začetnem nerganju in izgubljanju časa končno pišem svoj prvi pravi post. Trajalo je… Zdaj lahko z zamudo svojemu širnemu bralstvu (beri: trem, štirim ljudem) zaželim vesele božične praznike. Vesel praznični čas, ki je znan tudi po velikem številu samomorov. In obilnih večerjah. In darilih. In zlaganem veselju. To je čas, ko ti živce parajo pesmice, ki so na 100 različnih načinov oblečene v rdeče-belo obleko z rdeče-belo kapo.
Največji družinski praznik. Ko župnik (s čisto vestjo) v cerkvi ob pol enih ponoči predava o družini, o medsebojnem spoštovanju, razumevanju in pomenu družine. Samski župnik. Človek, ki je zaprisegel celibatu. Predava o pomenu družine. A?!? To je praznik, ki ga je katoliška cerkev potiho in nevidno infiltrirala v življenja vseh ljudi. Zakaj tudi ateisti oziroma neverniki praznujejo božič? Zakaj božiček tudi njim nosi darila? Ker je to čas veselja vendar! Ker je to čas, ko si zaposlena mama in oče vzameta čas za svoje otroke in skupaj z njimi pogledata božični film, nato pa se vsi srečni pravijo spat, v pričakovanju jutranjega odpiranja daril pod smrečico. Seveda, v primeru, da se oče že v službi (24. december je pogosto rezerviran za dopoldansko službeno pijančevanje) ne napije do onemoglosti, doma pa ne razbije krožnika s pečenico/krvavico in kislim zeljem. No, če je razbit samo krožnik, je stanje še zadovoljivo…
Naj se tudi jaz povzpnem na svojo malo prižnico, in Vam, drago bralstvo, zakličem: To je čas veselja!!! Vesel/blagoslovljen/miren božič vsem skupaj!!!
Eh…Več živcev gre za oblikovanje kot pa za pisanje…
Pa še nisem zadovoljen…
